Moj zvesti fotograf: Borut Kraševec

by Janja Kozarka

Borut, kje se je zgodila najbolj prestižna objava tvoje fotografije in kaj prikazuje?

Vsaka fotografija s svojo zgodbo in sporočilom, ki gre med ljudi mi pomeni potrditev poslanstva, ki ga vidim v tej svoji ljubiteljski dejavnosti. Zato težko najdem tisto objavo, ki je nad vsemi.  

Lahko pa izpostavim, da so v zadnjih dveh desetletjih, kar se nekoliko bolj redno ukvarjam s fotografijo, čeprav me ta spremlja že od osnovnošolski let,  moje  fotografije našle prostor v kar nekaj publikacijah, med katerimi izstopajo Veliki atlas Slovenije (MK, 2013), monografija Janeza, Kebeta Cerkniško jezero in ljudje ob njem (Ognjišče, 2011), Slovenija biser narave (Pogled, 2018) in  Ostrnice dediščina Loške doline (Javni zavod Snežnik, 2018). Tudi samostojne, skupinske in razstave ter objave v katalogih slovenskih in mednarodnih natečajev in tam pridobljene nagrade mi pomenijo določeno priznanje.

Ena mojih najprestižnejših nagrad je častni trak mednarodne fotografske organizacije FIAP na uveljavljenem mednarodnem natečaju, ki sem jo leta 2012 prejel za fotografijo Potopljeni gozd, posneto leta 2007  v odsevu ribnika gradu Snežnik.

Moje podobe Loške doline gredo v svet tudi preko nekaterih spletnih strani, ki so opremljene z avtorskimi fotografijami ( loskadolina.si, loskadolina.info, loska-dolina-net…), in tudi s pozdravi na razglednicah z motivi Loške doline…

Kaj prikazuje tvoja fotografija, ki je tebi najljubša? Težko bi se odločil za eno samo fotografijo. Lahko pa med več različnimi tematikami, ki jih beležim s fotoaparatom, izpostavim tri cikle oz. tematike fotografij, ki se jim posvečam že daljše obdobje in s katerimi poskušam prikazati podobe Loške doline tudi na malo drugačen način. To so ostrnice, grad Snežnik s svojimi odsevi in pa nebo z nenehno spreminjajočo se podobo zbrano v ciklu Nebo nad Dolino.

Za lažjo predstavo, tri fotografije, iz vsakega cikla ena:

Najbolj bizarna situacija, ki se ti je pripetila med fotografiranjem? Poleg tiste klasične neprijetnosti, ki se zagotovo vsaj enkrat zgodi vsakemu fotografu, da gre v akcijo  brez filma v fotoaparatu oz. danes brez spominske kartice (no, meni se je to že večkrat zgodilo 🙂 ), bom izpostavil naključno fotografiranje medveda leta 2006 v Zadnjem kraju ob Cerkniškem jezeru… Z medvedom sva se nepričakovano znašla iz oči v oči na razdalji kakšnih šestih metrov. Jaz na kolesu, on v grmovju ob cesti. Ker sem imel kot običajno pri sebi fotoaparat, sem se, ne, da bi pomislil na nevarnost in morebitne posledice odločil, da ga fotografiram. Ker sem imel nastavljeno avtomatiko se je pri tretjem ali četrtem posnetku sprožila bliskavica, kar ga je verjetno zmotilo, da je zaključil s poziranjem in se umaknil v goščavo… Mogoče je prav bliskavica poskrbela za razplet tega fotografiranja brez negativnih posledic (razen nekaj strahu, ki se je pojavil po zaključku). Fotografija, ki je takrat nastala je poleg še nekaterih mojih motivov, našla mesto v Kebetovi knjigi o Cerkniškem jezeru.

Kje si se znašel samo zato, ker si fotograf in te je to posebej razveselilo? S svojim fotoaparatom sem bil v vseh teh letih delovanja na mnogih krajih, dogodkih, srečanjih… Na nekaterih verjetno brez te »funkcije« nebi bil ali pač…Vsekakor, če se nebi ukvarjal s fotografijo, bi bil deležen veliko manj zanimivih trenutkov, motivov in predvsem srečanj z zanimivimi ljudmi v Loški dolini in izven nje, kar me razveseljuje in bogati. Je pa to pogosto povezano tudi v kombinaciji s pisanjem člankov in z mojo večletno vlogo urednika občinskega glasila Obrh…

V katero državo sveta bi se odpravil na foto dopust, če bi lahko prosto izbiral? Zakaj prav tja? V domačih krajih me obdaja pestra narava in okolje z nasičenimi motivi. Zanimivo bi se mi bilo s fotoaparatom preizkusiti v svetu »minimalizma« v afriških puščavah-Sahara, ali pa mogoče v deželi večnega snega in ledu. So pa zame s fotografskega vidika zanimive tudi dežele bližnjega vzhoda in njihova kultura.

Kaj je bilo prikazano na fotografiji drugega avtorja, ki te je v življenju najbolj navdušila? Od nekdaj me navdušujejo odlične fotografije z različnimi motivi domačih in svetovnih avtorjev. Imamo pa zelo dobre že v naši bližini. Na primer Andreja Peklaj me je navdušila s svojim Cerkniškim jezerom. Vedno sem navdušen tudi nad fotografijami Križne jame.

Imaš svojo top foto lokacijo, kamor se večkrat vračaš? Moja foto lokacija je kar celotna Loška dolina. Ko se načrtno ali pa spontano odpravim s fotoaparatom po tej naši Dolini, vedno odkrijem kakšen nov pogled ali droben detajl.

Nam zaupaš svoj življenjski moto oziroma tvoje vodilo za življenje? Pri fotografiranju (velja pa tudi sicer v življenju) se zavedam in se, če je le mogoče tega držim, da je za »odkritje« drugačnega pogleda potrebno vložiti nekaj dodatnega truda, stopiti vsaj nekaj korakov iz utečenih poti in stvari pogledati še z drugačne perspektive, drugega pogleda… Vsaka resnica, vsaka podoba ima več plati-odvisno iz katerega zornega kota jo gledaš.

Borut, za konec nam povej samo še to, kaj bi ti takoj spremenil ali ukinil…če bi lahko? Če se osredotočim predvsem na fotografiranje, bi takoj premaknil v zemljo vse elektro, telefonske in ostale kabelske povezave, ki so sedaj » po zraku« razpredene med kraji, ter od hiše do hiše. Te žice, ki so nekako samoumevne in nujno potrebne jih zato verjetno večina med nami niti ne opazi, so zelo moteče na fotografijah vedut in bližnjih posnetkih krajev. Kar nekaj je zanimivih lokacij in motivov, ki so žal prepredeni z mnogimi kabli, ki ne dopuščajo likovno dobrih posnetkov.

Borut hvala, ker si bil pripravljen z nami delil košček sebe.

Sorodne objave:

Moj zvesti fotograf: Bojan Žnidaršič

Moj zvesti fotograf: Miha Razdrih

Moj zvesti fotograf: Mario Žnidaršič

Z novimi študijskimi krožki začnemo takoj, ko bo spet možno varno druženje manjših skupin. Spremljajte objave na mojem FB profilu Kozarka, da boste sproti obveščeni. Do takrat pa berite moje objave na tem blogu, kjer bomo obujali tudi spomine na pretekle študijske krožke.